Slikarsko drsanje je od leta 1908 del olimpijskih iger, drsalci pa so šele leta 1924 postali redni udeleženci teh tekmovanj. Danes je brez tega športa olimpijada preprosto nepredstavljiva.
Leta 1908 so v Londonu potekale olimpijske igre. Omeniti velja, da je bil prvi zlati odličje v tem športu ruski likač figur Nikolaj Panin-Kolomenkin. Postal je najboljši v umetnostnem programu drsanja, ki so ga takrat imenovali "posebne figure". Prvi zmagovalci v drsanju v parih so bili nemški drsalci.
Drsanje je priljubljena olimpijska disciplina gledalcev, tudi za tiste, ki jih šport ne zanima preveč. Ta lepa akcija na ledu, izvedena ob glasbi, je bolj kot ples. Sodniki ocenjujejo ne le tehniko izvedbe, temveč tudi umetnost udeležencev. Tako so na figurnih drsalcih postavljene velike zahteve. Višja kot je pripravljenost športnika, lažji in bolj graciozen se zdi ples.
Tekmovanja v olimpijskem figurnem drsanju imajo štiri vrste, kar ustreza enakemu številu nizov medalj. Obstajajo samski in ženski drsanje, parno drsanje in ples na ledu. Posamezen program mora vključevati več obveznih elementov, tj. določeni koraki, skoki in zasuki. Poleg tega naj bi ga izvajali ob glasbi določenega značaja in ritma. Vse te parametre določa Mednarodna drsalna unija.
Drsalci se najprej odpravijo na kratek program, ki naj vsebuje tudi potrebne elemente, kot so podpora, emisije itd. Pomembno je pokazati tehniko in umetniško izvedbo, par pa pokazati popolno sinhronizacijo drsalcev. Po tem se izvede poljuben program.
Na ledenih plesih lahko drsalci izberejo katero koli glasbo, tudi vokal. Vendar pa morajo vsi gibi ustrezati naravi spremljave, športniki pa morajo strogo slediti ritmu. Plesni pari nastopajo trikrat.
Skupno na olimpijskih igrah sodeluje 30 moških in žensk v samem drsanju, 20 parov in 24 plesnih duetov. Hkrati lahko igrajo le predstavniki moštev, katerih federacije držav so članice Mednarodne drsalne zveze. Športniki morajo biti stari najmanj 15 let.
Sorodni članek
Aleksander Gorelik: biografija, ustvarjalnost, kariera, osebno življenje
