Olimpijsko gibanje se nenehno izboljšuje, a žal, poleg pozitivnih, v njegovem razvoju obstajajo tudi negativni trendi. Vendar pa MOK veliko pozornosti posveča težavam Iger in jih, kolikor je mogoče, poskuša rešiti.
Med glavnimi trendi sodobnega olimpijskega gibanja je veliko pozitivnega. To se zlasti nanaša na organizacijo mladinskih olimpijskih iger. Prve poletne igre so se začele prirejati šele leta 2010, zimske pa - od leta 2012. Predhodniki mladinske olimpijske igre so bili svetovna tekmovanja, v katerih so sodelovali mladinski atleti, katerih starost je bila od 14 do 18 let. Namen organiziranja tovrstnih prireditev je bila želja, da se mladi vključijo v uradno olimpijsko gibanje, da se mladinci pomagajo uresničiti svoje talente, pa tudi, da najdejo močne športnike, ki bodo vredni zastopati svoje države na naslednjih igrah.
Naslednji pozitiven trend je bilo postopno vključevanje žensk v olimpijsko gibanje in popravljanje neskladnosti spolov. Do leta 1981 niti ena ženska ni bila članica MOK, saj so odločitev o sestavi odbora sprejeli njeni udeleženci, tj. moški. Tudi leta 1999 je bilo od 113 ljudi v MOK le 13 žensk, ženske pa so začele ženske priznavati športne olimpijske igre na olimpijskih igrah po letu 2000, ko so športnice na olimpijskih igrah v Sydneyju poskušale dokazati, da lahko dostojno tekmujejo. Odnos do ženskega športa ostaja dvoumen, vendar so bili v tem vprašanju začrtani pozitivni trendi.
Žal obstaja določen delež negativnosti. Kljub temu, da je po navedbah članov MOK glavni cilj sodobnega olimpijskega gibanja izboljšati medsebojno razumevanje med državljani različnih držav, opažamo nasprotni trend. Leta 1964 so navijači, nezadovoljni z dejanji sodnikov, med nogometno tekmo v sklopu olimpijskih iger začeli boj, v katerem je umrlo več kot 300 ljudi, več kot 600 pa je bilo huje ranjenih. Olimpijska ideologija, katere osnova je ljubezen, medsebojno razumevanje in pravičnost, ne deluje vedno in žal so rezultati Iger pogosto priložnost za resne škandale. Primer so olimpijske igre v Salt Lake Cityju.
In končno, še ena neprijetna tendenca je bila pretirana politizacija gibanja. Posamezni športniki ali celo celotne države organizirajo bojkote ali, še huje, pokažejo popolno nespoštovanje in demonstrativno kršijo pravila prireditve. Tudi olimpijske igre 2014 v Sočiju povzročajo veliko polemike, ameriški kongresniki pa celo ponujajo skupni ameriško-evropski bojkot. Na žalost le nekaj politikov razume, kako uničujoče so takšne akcije za olimpijsko gibanje kot celoto.
