Otvoritev olimpijskih iger je barvit in živ spektakel, ki je križ med pustnim in okvirnim športnim nastopom. Po tradiciji se najprej zaigra državna himna države gostiteljice olimpijskih iger in dvigne njena zastava. Nato se začne parada športnih delegacij. Ekipa iz vsake države gre v kolono, ki jo vodi standardni nosilec. Čast, da nosi zastavo svoje države, je pripadla splošno znanemu športniku.
Po tradiciji, ki se je začela na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu, grška ekipa odpre procesijo. To se naredi, da se poudari njen status rojstne hiše starodavnih olimpijskih iger. Ekipa države gostiteljice olimpijade zaključuje povorko. Pravilo je bilo kršeno le enkrat, ko so bile leta 2004 v Atenah olimpijske igre. Nato je grška ekipa zaprla parado udeležencev, a je grška zastava kljub temu najprej izstopila. Vse ostale sodelujoče ekipe so praviloma po abecednem redu v skladu z normativi angleškega jezika.
Ko se vse športne delegacije sestavijo na stadionu, nagovori predsednik Olimpijskega komiteja države gostiteljice. Nato besedo poda predsednik MOK (Mednarodni olimpijski komite). Govori tudi z govorom in na koncu preda besedo vodji države gostiteljice ali drugemu visokemu uradniku. Prav ta oseba izgovori stavek o odprtju olimpijskih iger.
Po tem se na stadion odnese olimpijska zastava - bela pravokotna krpa s petimi sekajočimi obroči. Orkester izvaja olimpijsko himno. En predstavnik športnikov in sodnikov prisega. Športniki se slovesno zavežejo, da bodo pošteno tekmovali, ne da bi se zatekli k nezakonitim metodam in sredstvom, sodniki pa prisegajo, da bodo svoje naloge opravljali objektivno in nepristransko, vodeni le s pravili.
Po izgovoru prisege prihaja čas za slovesnost prižiganja olimpijskega plamena. Zadnji udeleženec štafetne dirke z baklo trči na stadion in prižge ogenj. Običajno se tako velika čast zaupa znanemu športniku, ki je dosegel velik uspeh. Potem ko se je ogenj v olimpijski posodi zanetil, mora do konca iger ostati neopogljiv.
